Posted on Leave a comment

Kako se pa ti umiriš, ko te obišče znanka jeza?

MIR SE IZ NEMIRA RODI

Moja strast so pristni trenutki, ki me napolnijo z notranjim žarom, občutkom hvaležnosti in obilico energije. Rada si vzamem čas za čarobnost trenutka. Odložim telefon. Opazujem. Prisluhnem. Zadiham. Čutim naravo, ki me obdaja. Občutim objem ljubečih rok. Pozabim na čas ob pogovoru z najbližjimi in drugimi prijetnimi sogovorniki. Majhni trenutki radosti so tisti, ki dajo mojemu življenju pravo vrednost in pomen. Pa vendar ni vse tako pravljično, kajne? So trenutki, ko nam nekdo stopi na žulj. So trenutki, ko imamo občutek, da ne zmoremo več. So trenutki, ko otroci črpajo našo energijo iz skritih zalog. So trenutki, ko ne čutimo zadovoljstva. So trenutki, ko jeza privihra iz nič in je ni moč ustaviti. So trenutni polni nepotrpežljivosti in nespoštovanja mej drug drugega. Ampak znotraj vseh preizkusov, s katerimi se dnevno soočam ob dveh krasnih in energičnih (pa tudi zelo občutljivih) otrocih, iščem načine, kako ohranjati svoje ravnovesje in zadovoljstvo.

Dokler nisem imela svojih otrok, sem se bolj v teoriji kot v praksi ukvarjala s tem, kako se soočiti z nenadno ali dolgotrajno jezo,  z notranjimi neproduktivnimi monologi ali s pomilovanjem. Pri prvem otroku sem kar dobro ohranjala svoje potrpljenje in vzdrževala notranji mir. To mi je uspevalo predvsem zato, ker sem skrbela samo za enega otroka, in sem imela zanj (in zase) na voljo več časa. Ob prihodu drugega otroka pa so se situacije napetosti korenito potencirale. Seveda ne zaradi otrok samih, ampak zaradi še več dela in odgovornosti, zaradi nove družinske dinamike in zaradi dinamike med sorojencema. Časa za vsakega otroka posebej, kaj šele časa zase in za naju z možem, v prvem (in drugem) letu po rojstvu drugega otroka ni bilo veliko. Seveda, dojenček ima absolutno prednost, ker je odvisen od svojih skrbnih in ljubečih staršev.

Ne želim se sprijazniti z možnostjo, da takšna pač sem. Da se v napetih trenutkih hitro razburim. Po domače rečeno, da mi počijo živci. Še posebej občutljiva sem v dnevih pred in med menstruacijo. Ne želim, da si me otroci zapomnijo kot mami, ki se je (ves čas) jezila in kričala. Zavedam se, da imam obilo jezljive energije v sebi, a verjamem, da jo lahko izrazim tudi na drugačen (bolj ustvarjalen) način. Želim si najti način, da ohranim svoje potrpljenje ne glede na zunanje viharje. Iščem načine, kako se umirim in povežem s sabo ter sem otrokoma na voljo tudi, ko sta zame naporna. Se je tudi tebi že zgodilo, da je otrok v resnici prav prešerne volje, a tebe zmotijo njegovi sicer povsem običajni gibi, glasnost, dejanja? Torej ni otrok tisti, ki je naporen. Naporno je prenašati svoje utrujeno telo, svoje nespodbudne misli in svoje neizrečene občutke. Včasih prav v globino srca začutim, da sem bolj kot otroci naporna jaz sama.

Prebrala sem številne knjige, spremljala nekatere bloge, se aktivno vključevala v zaprte Facebook skupine. Neizmerno sem hvaležna za potrpežljivost svojega dragega moža, saj lahko pred njim vedno izrazim svoje občutke in frustracije. Sčasoma sem dobila potrditev, da je vredno in možno ohranjati mirnost tudi ob (zelo) napetih situacijah. Spoznala sem dejstvo, da preden začutim svoj notranji mir, je še kako normalno, da prehodim dolgo ali vsaj sunkovito pot z nemirom v roki. In ko že mislim, da sem na dobri poti, se v daljavi že sveti nov preizkus zame.

V nekaj letih sem na različne načine umirjala svojo napetost, jezo, nepotrpežljivost, neučakanost, pa tudi užaljenost in razočaranje. Odzive na stresne in nenadne situacije sem sčasoma in postopoma uravnotežila do te mere, da uspem v manj napetih trenutkih reagirati veliko bolj potrpežljivo, v bolj intenzivnih situacijah  pa se vsaj hitreje (oz. zelo hitro) pomirim. Začutila sem, da moja jeza in neučakanost izhajata predvsem iz moje lastne nemoči in strahu. Veliko bolj sem občutljiva takrat, ko imam občutek, da ne (z)morem več, ko ne zdržim več napetosti okoli mene. Včasih ne zmorem tudi zaradi lakote, pomanjkanja spanja, premalo časa zase, premalo stika z naravo ali ko na voljo nimam nikogar za pomoč.

S teboj želim deliti nekaj svojih izkušenj soočanja s svojo jezo, nepotrpežljivostjo, neučakanostjo, razočaranjem. Opisala sem nekaj praktičnih in na prvi pogled preprostih načinov, s katerimi sem se že večkrat uspešno soočila s svojo jezo in notranjo napetostjo. Danes ti predstavljam svoje izkušnje s sproščanjem napetosti preko petja in glasbe na splošno.

PETJE OMEHČA NOTRANJO NAPETOST IN OKREPI MEDSEBOJNO SODELOVANJE

Petje je povsem preprost način, kako umirim svoje raztreseno telo in svoje begajoče misli. Običajno uporabljamo levo možgansko polovico, ki je bolj logična in analitična. S petjem in glasbo pa možgani hitro preklopijo na drug način delovanja, saj začnejo delovati kot celota.

Vsi smo verjetno že slišali, da glasba zdravi. Če na hitro preverim pozitivne učinke petja na internetu, najdem naslednje opise: petje krepi samozavest in imunski sistem, petje blagodejno vpliva na psihično blagostanje, blaži stres in pozitivno vpliva na počutje, povezuje in spodbuja ustvarjalnost. Petje uporabljajo tudi pri uradnem medicinskem zdravljenju za hitrejše okrevanje bolnikov.

Kaj kmalu sem ugotovila, da petje dobrodejno vpliva tudi v napetih situacijah. Za lažje razumevanje bom opisala preprost primer iz vsakodnevnega družinskega življenja. Po večerji otroka vesta, da je čas za umivanje. En otrok noče sploh priti do kopalnice, kaj šele lulat, drugi otrok noče umivat zob. Ko oboje uredimo, nočeta v kopalno kad; kje sta še plenica in pižama. Meni pritisk že pošteno narašča, saj si želim, da gresta otroka spat – da si nabereta dovolj energije za naslednji dan, da si njuno telo odpočije, in da imam jaz zvečer vsaj nekaj minut prosto. Vrnimo se v kopalnico, kjer otroka hecam, ju spodbujam, iščem elegantne načine, da sprejmeta situacijo – da se morata umit. Ker ni napredka (razen v naraščanju moje notranje napetosti) sem v takšnih situacijah velikokrat začela prepevati karkoli mi je prišlo na misel. Petje je najprej umirilo moje načete živce (mojo nepotrpežljivost), nato pa še fokus otroka usmerilo v smer aktivacije in sodelovanja. Petje ali glasba kot spremljava sta res uporabna in priročna za bolj lahkotno in sproščeno soočenje z vsakodnevnimi (manjšimi) izzivi napetosti in jeze.

Petje mi dobro dene tudi, ko me čustva jeze in vznemirjenje že povsem prevzamejo. Ko ne (z)morem več (z)držati nelagodja. Takrat namesto razburjenja, vpitja, dretja in izgovarjanja besed brez večjega pomena večkrat izberem glasbo in petje. Zapojem karkoli mi v tistem trenutku prileti na misel. Pojem v skladu s svojim počutjem. Ponavadi najprej glasno in hitro, ko pa intenzivnost in razburkanost mojih čustev popusti, popusti tudi moč glasu, vibracija petja postane vedno bolj umirjena, nežna in prijetna. V nekaterih trenutkih melodijo samo mrmram. Ker si besedil pesmi ne zapomnim dobro, ob izbrani melodiji ustvarjam lastna besedila, ki se velikokrat celo nehote rimajo. Ja, v trenutkih sproščanja močne napetosti (jeze in besa) sem celo ustvarjalna! Včasih ustvarim tako čudovite rime in vsebinsko bogata besedila, škoda le da si jih ne zapomnim, ker so res vredna zapisa.

Ko sem spoznala moč petja, sem začela peti že takrat, ko sem čutila, da napetost med mano in otrokoma narašča (kot sem opisala v zgornjem primeru). Vedno znova sem presenečena nad učinkom, saj sem večkrat doživela, da sta se pomirila tudi otroka, namesto pričakovanega novega prepira pa sem bila priča njuni pripravljenosti za sodelovanje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja