Posted on Leave a comment

Ujeti trenutki – najini začetki (1)

V drugi polovici gimnazijskih let je prvič pritegnil moj pogled. Ogovorila sem ga, a ni kazal interesa za kaj drugega kot da še naprej ostaneva sošolca. Nato je po maturi končno prišel na vrsto težko pričakovani maturantski izlet, kamor sem se podala v želji po razredni zabavi in druženju s prijateljicami. Niti v sanjah nisem pomislila, da bom z izleta prišla zaljubljena do ušes, kaj šele, da se bom kdaj poročila s svojim sošolcem.

V razmerje sem se podala v objemu najstniških hormonov, veselja do življenja in želje po deljenju svojega doživljanja sveta z nekom, ki sem mu všeč. Zaljubljenost je prevzela moje telo in v želji po občudovanju in intimnosti z moškim, ob katerem sem čutila metuljčke v trebuhu, sem se prepustila novi dogodivščini. Vanjo sem vstopila brez kakršnihkoli pričakovanj, da bi se ta avantura razvila v dolgotrajno razmerje. A on je en in edini, ki si je pridobil moje zaupanje že na samem začetku, in še sama ne vem točno kdaj, je očaral tudi moje srce.

Večkrat se spomnim najinih začetkov in kako sem se takrat počutila. Prvič sem zares zaživela v partnerskem odnosu. Prvič sem imela priložnost raziskovati sebe znotraj odnosa in opazovati moja (nerealna) pričakovanja do moškega. V prvih letih se je kljub lepoti najinega druženja in medsebojni povezanosti v moje telo vtisnil lep zalogaj razočaranj. Večkrat sem bila razočarana zaradi neuresničenih pričakovanj, za katere velikokrat še sama nisem vedela, da jih gojim v sebi. Pričakovala sem, da bo moj moški bral moje misli, samodejno vedel kako se počutim, me čudežno presenetil z izpolnjeno željo iz otroštva, s svojo nadčutno sposobnostjo pa bo tudi opazil, kaj mi v nekem trenutku paše in kaj ne. Večino razočaranj sem v resnici prinesla s seboj že iz svojega otroštva, a takrat temu še nisem posvečala večje pozornosti. Namesto da bi odkrito povedala, kaj me je prizadelo, sem se pogosto zatekla k vzorcem, ki sem jih v svojem življenju prevzela od doma in drugih pomembnih odnosov. Umaknila sem se v tišino, z gorečo željo po pozornosti in upanjem, da bo že sam ugotovil, da nisem v redu. Ko sem čutila cmok v grlu, nisem znala zbrati svojih misli, kaj šele prepoznati svojih občutkov. Znala pa sem jokati in med jokom tudi kaj iskrenega povedati.

Moja močna točka so bili notranji monologi, ko sem ure in ure brezciljno premlevala iste dogodke, ne nujno povezane z nama, ampak tudi s preizkušnjami v zunanjem svetu. Imela sem neizmerno željo zaupati čisto vse, kar čutim, doživljam, mislim in prestajam, a me je bilo sram. Sram se v polnosti razgaliti pred njim. Še posebej zato, ker do 20 leta svojega življenja nisem imela ob sebi osebe, ki bi ji lahko tako iskreno zaupala. V nekaterih trenutkih sem se spraševala, ali bom sploh preživela, če bom izrazila svoje nekatere svoje želje in občutke?

Ob vsem tem se danes sprašujem, kako naj moški ve, kaj pričakujem od njega in kako me lahko preseneti, če še sama ne vem, kaj si v resnici želim, in mu ne povem niti tistega, kar drhti v meni? Obrambe so bile močne, a želja po pristnem in izpolnjujočem odnosu je bila globlja. Dlje časa ko sem bila od doma, torej brez stalnega vpliva svojih starih vzorcev, lažje sem pričela z iskrenostjo v najinem odnosu. Sčasoma so se obrambe in ovire na moji strani pričele krhati, nekatere so se docela že porušile, nekatere še malo vztrajajo. Na srečo sem v svojih najstniških letih prebrala tudi ogromno knjig o partnerstvu in odnosih, da sem znala sama splezati ven iz začaranega kroga razočaranj in neizrečenih želja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja